Nič nenavadnega, da je savna zaradi svojega edinstvenega izkustva popularna že več tisoč let ter v zadnjih desetletjih tudi vse bolj uveljavljena širom sveta. Poleg bolj znane finske in turške savne je v ospredje prišla tudi »novodobna« infrardeča savna. Za slednjo zanimanje iz leta v leto narašča, saj nudi poleg sprostitve tudi številne zdravilne učinke.

Infrardeča savna deluje v obliki elektromagnetnega valovanja, pri čemer je dolžina valovanja daljša od svetlobe ter krajša od radijskega valovanja – nekaj podobnega lahko zasledimo tudi v porodnišnicah, kjer takoj ob porodu novorojenčka izpostavijo tovrstni grelni napravi.

Infrardeče valovanje spada med neionizirajoče sevanje, kar pomeni, da tovrstno sevanje ne ionizira atomov ter posledično spremeni strukturo molekul ter trajno poškoduje naše celice kot se to zgodi v primeru ionizirajočega sevanja. Med slednje spadajo na primer rentgenski X-žarki, Gama žarki z mnogo višjo energijo valovanja in ultravijolični žarki.

Vir: S. Capellini, 2012.

Infrardeča savna povzroča povečane vibracije molekul v človeškem telesu ter posledično globoko segrevanje telesa. Telo segreva od znotraj navzven in doseže od dva do trikrat močnejše znojenje, kot ga dosežemo pri drugih načinih savnanja. Tako kot pri drugih je tudi njen namen pregretje telesa, znojenje ter posledično odstranjevanje škodljivih snovi iz telesa, spodbujanje presnove, čiščenje kože in krepitev imunskega sistema ter regeneracija mišic. Ker pa so temperature občutno nižje kot pri ostalih savnah, saj ogreva neposredno (ne ogreva vmesnega zraka) je posledično manjša tudi obremenitev za srce in ožilje.

Tovrstno obsevanje se uporablja tudi v primeru lajšanja raznih bolečin, poškodbah mišic kot tudi revmatičnem artritisu, njeno uporabo pa je mogoče zaslediti tudi pri fibromialgiji – bolezensko stanje, ki se kaže kot zunajsklepni revmatizem, pri katerem je posameznik močno utrujen in občuti bolečino tako v mišicah kot tudi vezeh, in kitah. Ker infrardeče valovanje ne vpliva ter povečuje vlage zraka pa za razliko od ostalih savn ne vpliva na dihala. Zaradi normalne temperature kot tudi vlage zraka pa je seveda v njej bolj vzdržno kot pri ostalih.

Tovrstno savnanje, ki lahko traja tudi do nekje 35 minut in je skoraj dvakrat daljše od »običajnega« načina savnanja, je priporočljivo tudi pred samo masažo saj še bolj globinsko ogreje mišice, jih predhodno sprosti ter je posledično masaža zaradi tega še učinkovitejša.

Njeni pozitivni učinki infrardeče toplote se kažejo tudi pri težavah s kožo, kot so na primer akne, ekcemi – izpuščaji, psoriaza oziroma luskavica in celulit. Potenje, ustvarjeno s tovrstno toploto, odstranjuje odmrle celice kože in izboljšuje tonus ter elastičnost kože.

Posebno priporočljiva je tudi za aktivno populacijo. Znanstvene študije dokazujejo tudi, da infrardeča savna zaradi učinkovitega prodora toplote (nekje od 35 do 50 °C ter vlažnosti zgolj od 25 do 35 %) bistveno izboljša čas regeneracije po naporu saj blagodejno vpliva na nevromišični sistem kot tudi maščobno tkivo. Prav tako izzove antioksidativno obrambo in poveča stabilnost ter obnavljanje membrane eritrocitov. Na tak način preventivno pozitivno in blagodejno učinkuje na celotno telo.

Navkljub vsemu pa je treba paziti tudi pri infrardeči savni. Kot pri drugih se tudi tu telesna temperatura po sicer daljšem savnanju – približno 30 minutnem savnanju, dvigne za okoli 2 °C. Kakršnokoli pretirano daljše savnanje se zatorej odsvetuje.

Tako kot drugje so tudi tukaj prisotne kontraindikacije. Savnanje ni priporočljivo na primer pri akutnih poškodbah, odsvetuje se ženskam v nosečem stanju ali v času menstrualnega cikla kot tudi pri ljudeh s prirojeno motnjo strjevanja krvi – hemofilija. Odsvetuje se jo tudi osebam, ki imajo resne težave srca in ožilja, rakava obolenja, nalezljive bolezni, so epileptiki, imajo kovinske vsadke in navsezadnje mlajšim osebam oziroma otrokom – pozno otroštvo (od 9 do 12 let).

Pozitivni učinki so zagotovo prisotni tudi pri ostalih načinih savnanja in le teh ne smemo zanemariti, vendar pa so dokazano zagotovo bolj terapevtsko učinkoviti v sklopu infrardeče savne. Seveda ob vseh pozitivnih učinkih ne pozabimo tudi na svojo redno fizično aktivnost in ostale načine sproščanja, saj bomo le s kombinacijo vsega omenjenega živeli bolj zdravo!

Literatura:

Capellini, S. (2012). The Complete Spa Book for Massage Therapists. Boston: Cengage Learning

Watson, B. & Smith, L. (2009). The Detox Strategy. New York: Simon and Schuster Publishing

Vatansever, F. & Hamblin, M. (2012). Far infrared radiation (FIR): its biological effects and medical applications. Boston: Wellman Center for Photomedicine.Najdeno 3.decembra 2018 na spletnem naslovu: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/23833705

Mero, A. et al. (2015). Effects of far-infrared sauna bathing on recovery from strength and endurance training sessions in man. Jyväskylä: Department of Biology of Physical Activity.Najdeno 4.decembra 2018 na spletnem naslovu: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/26180741

FormaNatura

Miha Šumak

Kakršenkoli napor, naj si bo to kratkotrajen ali dolgotrajen, manj intenziven ali bolj intenziven, predstavlja za naše telo pozitiven oziroma koristen »stres« četudi v večini primerov podaja občutek zadovoljstva. Tovrsten stres oziroma tudi tako imenovano zakrčenost mišic, pa ob povečani količini ter intenzivnosti napora le še povečujemo, kar lahko, če temu ne namenimo dovolj pozornosti in časa, vodi do poškodb.

Bolj enostavno napisano, prihaja pri naporu ter posledično zakrčenosti mišic do mikro poškodb mišičnih vlaken, kar vodi do sprememb pri krčenju in raztezanj mišične strukture. Tovrstne poškodbe mišičnih vlaken (poškodba celične membrane in celičnih organelov) so pri naporih zelo pogoste in povročajo, da se ob zunanji poškodbi mišične celice v zunajcelični prostor sprosti celična vsebina (ioni, citoplazma, encimi, ipd.) kar poruši celično ravnovesje in posledično v nadaljevanju povzroči vnetne procese. Ti »ativirajo« posebne celice kot so na primer makrofagi in limfociti, ki poizkušajo nastalo stanje popraviti. Tovrstna vnetja in otekline čutimo tudi sami v nadaljnjih dneh kot bolečino – otečeno in nabreklo tkivo namreč draži receptorje za bolečino, ki pa je največkrat prisotna nekje dva dneva po intenzivnem fizičnem naporu ter nato, če poškodba ni premočna, postopoma izveni. Tovrstno bolečino lahko omilimo na več načinov, in sicer s samim počitkom, hidracijo, povečanim vnosom beljakovin (beljakovine sodelujejo pri regeneracij mišic), tuširanjem (izmenjavanje temperature vode hladno/toplo) ter masažo. Slednja ima po treningu oziroma vadbi veliko vlogo in prispeva h kvalitetnejši regeneraciji.

Masažo, in sicer športno masažo je moč zaslediti že na prvih olimpijskih igrah v antčni Grčiji – leta 776 pr.n.št., ko so športnike masirali pred samim nastopom, med tem ko je bila uradno prvič predstavljena šele v finski šoli masaže leta 1900. Na njen razvoj je pomembno vplival nekdanji atlet in maser Jack Meagher, ki je v sodelovanju s Pat Boughton leta 1980 tudi objavil prvo knjigo z naslovom Športna masaža. V zadnjem času se je razvilo več različnih definicij športne masaže, meni najbližja je, da je to masažna tehnika s katero izvajamo različne gibe in pritiske, vključujemo različne fleksibilne tehnike, kot tudi samo raztezanje z razumevanjem samih osnovnih principov. Tako ne vplivamo zgolj na segrevanje in mehčanje mišičnih vlaken, jih ravnamo ter pomagamo pri hitrejšem celjenju poškodb in pospešujemo izločanje odpadnih snovi iz mišic – zmanjšujemo mišično napetost, temveč izboljšujemo tudi koordinacijo gibov, propriocepijo ter vsesplošno zaznavanje telesa v samem prostoru.

Znanstveno dokazano športna masaža pozitivno vpliva na sam trenažni proces, kot tudi posledično na samo kakovost izvedbe dotičnega športa pri športno aktivnih posameznikih. Seveda se njen doprinos kaže tudi pri rekreativcih kjer prav tako pripomore k izboljšanju vzdržljivosti ter posledično zmanjšanju utrujenosti mišic. Dejstvo je namreč da masaža pozitivno vpliva na raztezanje mišičnih vlaken kot tudi na regeneracijo mišičnih vozličev. Preprečuje t.i. lepljenje mišičnih vlaken. Mišica se sprosti, postane prožna, med tem ko se njena funkcija izboljša. Posledično se lahko tudi kvalitetneje podamo in posvetimo športno zastavljenim ciljem.

Navkljub dobri fizični pripravljenosti in »občutka po napredku« pa se lahko zgodi da ne dosegamo željenih rezultatov in vidnega napredovanja. Vsaka vadba »krepi in obremenjuje« zaradi česar smo toliko bolj dovzetni do »stagnacije« in ali ne doseganja zastavljenih ciljev ter navsezadnje do poškodb. Vzroke za nastanek le teh delimo na zunanje dejavnike kot so na primer oprema, klimatske razmere, teren, na katere z masažo ne moremo vplivati, kot tudi na tiste na katere lahko vplivamo, to so notranji. Ti so tudi najpogostejši in se kažejo kot utrujenost, pretreniranost, bolezen, slaba telesna pripravljenost, neprimerna morfologija telesa, precenjevanje lastnih sposobnosti, strah, druga neustrezna psihična stanja, vpliv zdravil, dopinga itd. Četudi je veliko vzrokov poškodb fizične narave imajo velik vpliv tudi psihološki dejavniki – osebnostni in psihosocilani. Vsi ti vzroki, poleg že prej opisanega, lahko vplivajo na omejitev gibljivosti ter posledično »kompenzacijo« in obremenjevanja napačnih mišic kar vodi do neravnovesja, ki pa nikakor ni sprejemljivo za naše telo.

Pri športu se poškodbam le stežka izognemo, vsekakor pa lahko njihov nastanek v določeni meri z masažo preprečimo. Tovrstna fizična sprostitev je ob našem današnjem vsakodnevnem tempu življenja nujno potrebna. Četudi je »vse manj časa« da se ustavimo in umirimo, si moramo tako rekreativni športniki kot profesionalni znati nameniti tisti kanček časa ter prisluhniti telesu in samemu sebi.

Psihična sprostitev je največjega pomena! Biti tukaj in zdaj, sam s seboj, se sprostiti in uživati! Marsikdo se šele na masaži zave, da premalo posluša in opazuje svoje telo…

Literatura:

McGillicuddy, M. (2011). Massage for Sport Performance. Champaign Illinois: Human Kinetics Publishers

Findlay, S. (2010) Sports Massage. Champaign Illinois: Human Kinetics Publishers

FormaNatura

Miha Šumak

Utemeljitelj moderne refleksoterapije je diplomirani otorinoralingolog iz Amerike, William H. Fitzgerald, ki je odkril, da so tovrstno terapijo uporabljali domorodci srednje in severne Amerike. Določil je 10 kanalov povezanih z določenim delom telesa, ki potekajo od temena vse do konic prstov na rokah in nogah. Človeško telo je tako vertikalno razdelil na dva para petih con, ki potekajo na obeh straneh ekstremitet. V nadaljevanju je Kanadska fizioterapevtka Eunice D. Ingham posvetila svoje delo ne zgolj telesnim conam kot W.H. Fitzgerald, temveč bolj osredotočeno področju refleksnih con stopal – napisala je tudi knjigo z naslovom Zgodbe stopal (angl. Stories the Feet Can Tell) s katero je tovrstno obliko masaže predstavila širši javnosti.

Refleksna masaža stopal je naravna tehnika zdravljenja oziroma terapevtski proces pri katerem s pritiskanjem na refleksne cone izzovemo proces ter posledično impulz – navadno močno kratkotrajno delovanje in vzburjenje. Tako s pritiskanjem in masiranjem reflesnih področij na stopalih vplivamo na sproščanje in ravnovesje celotnega telesa. Njena velika prednost je tudi v tem da jo lahko prakticiramo na sebi kjerkoli in kadarkoli, saj ne potrebujemo nobenih priprav, zgolj gibljivost, da si približamo svoje stopalo ter pričnemo s samomasažo.

Tovrstna masaža naj bi trajala nekje do 60 minut ter vključevala namakanje stopal (10 minut), masiranje ene noge (25 minut), masiranje druge noge (25 minut). Tako kot pri vsaki masaži je seveda tudi pri refleksoterapiji možnost kontraindikacij. Tako se masaža ne sme izvajati kadar so prisotne infekcijske in vročinske bolezni, akutna žilna in limfna vnetja, bolezni, ki zahtvajo operativni poseg, atrofija stopala, gangrena ali glivična obolenja, rizična nosečnost, diabetično stopalo, osteoporoza, astmatični napadi, epilepsija, ipd. Seveda je priporočljiva kot preventivna metoda ter posledično za vzdrževanje zdravja. Pomaga namreč pri težavah žlez z notranjim izločanjem, hrbtenico, raznimi kožnimi obolenji (ekcemi, izpuščaji,luskavica, idr.), z nespečnostjo, zaprtjem, glavoboli. Z njo pozitivno vplivamo na pljuča saj pospešujem izločanje CO₂, astmo, na sečevod in mehur saj pospešuemo izločanje urina, žolčnik, ter s pospeševanjem izločanja blata in prebavo tudi na črevesje. Njen pozitiven vpliv je tudi zmanjšanje živčnosti kot tudi mišične napetosti, vplivamo pa tudi na jajčnike in maternico ter posledično na težave z zanositvijo.

Nekaj con na stopalih s katerimi lahko sprostimo in uravnovesimo celotno telo – vsak del telesa se odziva na natančno določeno točko na stopalih, je podanih v nadaljevanju.

Poleg zgoraj omenjenih con, jih je še veliko preostalih, ki jih tukaj ni omenjenih kot na primer cone limfe, cone posameznih zob, idr. Ker je enostavna in učinkovita tehnika in povzroča le malo stranskih učinkov, je uporabna za vse generacije, seveda s predhodnim posvetom reflksoterapevta in stranke.

Literatura:

Schaefer, M. (2008). Reflexology Massage. New York: Sterling Publishing Co.

FormaNatura

Miha Šumak

Širši avstralski javnosti je postal znan leta 1975, ko je davčni urad zabeležil da je v sklopu svoje klinike v Geelongu brezplačno, in kar v 85 % uspešno, obravnaval več kot 13.000 klientov. Kot tedaj najbolj zaposlen in uspešen zdravilec si je ustvaril sloves zaradi katerega je mednarodna zdravstvena organizacija – WHO (World Health Organization), terapijo priznala v svetovnem merilu pod imenom Bownova terapija, njega pa kot radodarnega ter izredno nadarjenega terapevta.

Pri svojem delu je Thomas Bowen sodeloval z nekaj asistenti ter jim kot priviligiranim terapvtom počasi predal svoje znanje. Kot je znano je o svojem delu zapustil zgolj »ustno izročilo«, brez kakršnihkoli zapiskov o svojem delu. Asistenti so pridobljeno znanje širili z nadaljnjim izobraževanjem, med manualnimi terapevti, fizioterapevti, maserji in zdravniki, zaradi česar je Bownova terapija postala v današnjem svetu edinstvena uveljavljena manualna tehika. Četudi uveljavljena pa je v primerjavi z ostalimi, kot na primer osteopatija, kiropraktika ali akupunktura, mlada in posledično še z dokaj nesoglasja med stroko kako in zakaj deluje.

Tehnika temelji na tako imenovanih »Bownovih potezah«, ki se jih izvaja na določenih delih telesa ter tako deluje lokalno na mišice in integralno – vpliv na fascijo (fascija povezuje celotno telo in je nežna membrana, ki pokriva snope mišic, tetiv, organe kot tudi druge strukture telesa). S tovrstnimimi posebnimi potezami (dotik kože, kateremu sledi nežen premik preko določene mišice ali mišičnega narastišča, z nadaljnjim pritiskom ter pomikom v prvotno izhodiščno točko) in posledično minimalnimi zunanjimi dražljaji na telo, vplivamo na njegovo porušeno ravnovesje in ga pričnemo uravnavati.

S tovrstnimi potezami Bownove terapije sproščamo napeto in »neprevodno« fascijo, kar poimenujemo tiksotropija (angl. Thixtrophy) – lastnost določenih struktur, da se pod vplivom tresljajev ali udracev utekočinijo. Z impulzi ustvarjenimi v kolagenskih vlaknih ustvarjamo tudi tako imenovani piezzoelektrični oziroma mikroelektrični učinek, ki se v tkivih širi kot valovi v vse smeri. Impulzi poizvedeni v fasciji se s pomočjo beljakovin kot tudi tekočih kristalov še povečajo. Ker naše telo vsebuje približno 70 % vode, je idealen prevodnik mikroelektričnih dražljajev in vibracij ter posledično nanje zelo odziven. Z leti kot tudi manjšo uporabo se sicer hidracija fascije nekoliko zmanjša a njene lastnosti ter odziv kot celote, ostajajo skorajda neokrnjene.

Poleg tiksotropije in piezzoelektričnega učinka fascije je potrebno omeniti še njen pomen pri tenzijski skladnosti oziroma popolnosti mehkih tkiv ter posledično stabilnosti in mobilnosti lokomotornega aparata kar poimenujemo tenzigriteta. Vzdržuje tudi normalen pritisk na tkiva – hidrostatski pritisk (sprememba tovrstnega pritiska se odraža kot oteklina zaradi izliva tekočine v medceličnem prostoru), ker obdaja mišice, vezi in sklepne ovojnice pa se njen vpliv odraža tudi na mišinih mehanoreceptorjih, golgijevih receptojih v vezeh kot tudi proprioreceptorjih v sklepnih ovojnicah. Ne nazadnje pa je velik pomen fascije tudi v sklopu kraniosakralne povezave, se pravi povezave med kostmi lobanje »kranium« in križnice »sakrum« – intimna povezava preko miofascijalnih enot, saj izboljšuje izmenjavo oziroma prenos v tem predelu.

Razumevanje fascije se je, kot zelo pomembno in ubikvitarno povezujoče tkivo, v pretklih 20 letih izredno razvilo in je v zadnjih letih tudi eden izmed najbolj raziskovanih sistemov. Kot sestavni del vezivnega tkiva in pomembni vlogi pri vzdrževanju našega celostnega ravnovesja in zdravja so njene glavne lastnosti:

– Strukturna podpora za visceralne (notranje) organe,
– povezovanje vseh tkiv,
– mazivo med organi in tkivi,
– varovalna fizična zaščita,
– prehranjevalna funkcija (preko nje pritekajo celična hranila),
– odstranjevanje strupenih snovi (je medij iz katerega se izločajo toksini),
– deluje kot »čustveno telo« (prevodnost električnih kot tudi energetskih tokov).

Bownova terapija takoj in, kot že prej omenjeno, uravnoteženo učinkuje na avtonomni živčni sistem, ki ga sestavljata simpatikus in parasimpatikus. Avtonomni živčni sistem, ki je sestavni del živčnega sistema, nadzoruje preko 80 % vseh telesnih funkcij, deluje brez naše volje in je zelo občutljivo na premočne dražljaje ter posledično stresna stanja (simpatikus, ki je vseskozi aktiven, je dovzeten za fizični, mentalni in emocionalni stres, parasmpatikus, je aktiven ob mirovanju telesa in uravnava telesne procese povezane z ohranjanjem telesne energije, deluje na notranje organe). S tovrstno manualno tehniko aktiviramo predvsem parasimpatikus – postane bolj aktiven, kar se odraža kot glasnejša in pospešena peristaltika (ritmično krčenje gladkega mišičja prebavil od požiralnika do konca debelega črevesa), kot tudi sprostitev celotnega telesa. Odziv telesa zaradi njegove aktivacije ni nikoli tako obsežen, kot je odziv »boja ali bega« pri aktivaciji simpatičnega živčevja.

Bownova terapija je maualna tehnika s holističnim pristopom, ki hitro in učinkovito zmanjša miofascialno napetost ter vzpostavi ravnovesje v nevrološkem, hormonskm in cirkulacijskem sistemu. Kot taka vpliva tudi na energisjki in mentalni ravni in je zatorej uporabna pri:

– Bolečih mišicah,
– okrevanju po poškodbah in operacijah,
– težavah z vratom,
– išiasu,
– artritis,
– astma,
– anksioznost,
– depresija,
– sinuzitis,
– glavobolu,
– prebavne motnje,
– neplodnosti (problemi z zanositvijo v odsotnosti fizičnih blokad),
– hormonskih neravnovesjih,
– medenično neravnovesje,
– PMS–ju,
– vnetju mehurja,
– sindromu karpalnega živca,
– sindrom kronične utrujenosti,
– limfnem zastoju,
– temporomandibularni sklepni disfunkciji (sindrom TMS),
– gripi,
– »zamrznjenih« ramenih,
– teniškem komolcu,
– želodčnih in ledvičnih težavah,
– čustvenem stresu,
– dojenčkih (kolika, refluk, simptomi cerebralne paralize, travmatično rojstvo, razvojne motnje),
– pri mnogih drugih težavah.

Bownova terapija je posebna in zelo samosvoja predvsem zaradi njenega sorazmerno nežnega pristopa. Učinkovita je v 85 % oziroma tolikšen odstotek ljudi je dovzetnih na to tehniko terapije. Sicer je število izvedbe terapij odvisno od zapletenosti težav posameznika – ali so le te akutne ali kronične, vendar pa naj bi se že po prvi ali vsaj po treh zaporednih terapijah (med dvema obiskoma pri terapevtu običajno mine od 5 do 7 dni) zgodila določena reakcija, ki pokaže posameznikovo dovzetnost na terapijo (terapija najpogosteje vključuje posege celotne obravnave zaradi česar traja neke od 30 do 60 minut). Ker je terapija nežna je lahko varno uporabljena pri ljude vseh starosti, in sicer tako od novorojenčkov do starejših ljudi, od športnikov do nosečnic.

Zavedati se je potrebno, da Bownova terapija ni »zdravilo za vse«, med tem ko je v določenih primerih priporočljivo za terapevta samega tudi sodelovanje z ostalimi strokovnjaki s tega področja kot je na primer dietetičar, strokovnjak za vadbo, ipd., kot tudi vključevanje določenih drugih pristopov zdravljenja. Pri samem okrevanju pa je pomembno tudi aktivno sodelovanje stranke

Literatura:

Wilk, J. & Knight, I. (2015). Using the Bowen Technique to Address Complex and Common Coditions. London: Jessica Kingsley Publishers

FormaNatura

Miha Šumak