Potrditve si dejansko želimo vsi. V večini jih razčlenjujemo na:

• pozitivne ali negativne;
• dejanje ali obstoj;
• neposredne ali posredne;

Na vse nas vpliva ekonomija potrditev (angl. stroke economy) in njene zahteve kot so:

• Ne dajaj potrditev, ki jih želiš dati!
• Ne prosi za potrditve, ki jih želiš prejeti!
• Ne sprejmi potrditev, ki jih želiš prejeti!
• Ne zavrni potrditev, ki jih ne želiš prejeti!
• Sebi ne dajaj potrditev!

Zahteve, ki so omenjene zgoraj, so tiste, ki povzročijo, da odnosi med ljudmi niso dobri. Tako mi kot tudi ostali smo prikrajšani za pozitivne potrditve. Dobivati moramo vsaj kratkotrajne potrditve, in sicer tako pozitivne kot negativne. Potrditve so lahko dane na obstoj ali na dejanja.

Da se izognemo slabim vplivom zahtev ekonomije potrditev, moramo delovati v nasprotju z zahtevami:

• Daj potrditev, ki si jo želiš dati!
• Prosi za potrditve, ki si jih želiš prejeti!
• Sprejmi potrditve, ki si jih želiš sprejeti!
• Zavrni potrditve, ki jih ne želiš prejeti!
• Pohvali sebe!

Na tak način bomo potešili potrebo po potrditvah, naše počutje in medosebni odnosi pa bodo postali boljši.

Literatura:

IPSA – Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje (2006 – 2010). Študijsko gradivo

Stewart, I. & Joines, V. (2012). A New Introduction to Transactional Analysis. Chapel Hill: Lifespace Publishing

FormaNatura

Matjaž Košir

Odpisovanje je definirano kot nezavedno neupoštevanje informacij, ki so pomembne za rešitev težav.

Odpisujemo lahko na področjih:

• svojih sposobnosti,
• sposobnosti drugih,
• različnih situacij.

Na teh treh področjih pa lahko odpisujemo:

• dražljaje,
• težave,
• različne možnosti rešitev.

Skupaj z odpisovanjem gre tudi pretiravanje, ko iz ”muhe naredimo slona”. Ko pri sebi odpisujemo neko lastnost, hkrati pripisujemo nekomu zelo veliko moč in vpliv, četudi ga ta nima ali pa se postavimo v vlogo sodnika in sodimo o določeni situaciji, čeprav nimamo potrebnih dokazov, ne pristojnosti za kaj takega. Ko odpisujemo, si v mislih oblikujemo misel, v katero popolnoma verjamemo. Iz tega sledi, da smo v problematičnih položajih zmožni narediti zaključke, ki pa nam ne omogočajo reševanja te situacije tukaj in sedaj.

Ko odpisujemo, se lahko vedemo na štiri različne načine:

• smo pasivni,
• popolna prilagoditev položaju (storimo nekaj, ker mislimo, da drugi to zahteva od nas),
• vznemirjenost,
• čutimo svojo nesposobnost ali postanemo nasilni.

Odpisujemo lahko na različnih ravneh. Če pogledamo ravni odpisovanja na področju reševanja težav, s katerimi se srečujemo vsak dan na delu ali v domačem okolju, nam bo kmalu jasno, da težave odpisujemo velikokrat.

Ravni odpisovanja težav:

1. Obstoj težave in naše reakcije:

• Popolno zanikanje težave v vseh pogledih, težave ne vidimo,
• Skomignemo z rameni in rečemo “Huh”, “Kaj?”, “Ali je kje kakšna težava?”

2. Zanikanje pomembnosti težave in naše reakcije:

• Težava ni pomembna, imamo majhno potrebo po reševanju,
• Minimiziramo vpliv težave na položaj,
• “Mah, saj sploh ni pomembno!”,
• “Veliko prahu za nič!”,
• “Ne splača se nam ga reševati, saj se bo rešil sam.”  

3. Pripravljenost na spremembe pri iskanju rešitve:

• “Vedno je bilo tako!”,
• “Nič ne moremo storiti!”,
• “Takle imamo!”,
• “Ne splača se boriti proti človeški naravi!”,
• “Bolje, da gledaš na ljudi in se s tem ne soočiš.”.

4. Sposobnosti posameznika:

• Nemočen – brezupen – nesrečen,
• “Ne vem!”,
• “Ne znam/nočem se naučiti.”,
• “Volk menja dlako, nravi nikoli!”,
• “Ne vem, kako!”.

Iz napisanega lahko ugotovimo, da v življenju veliko odpisujemo. Zavedanje, da to počnemo, nam lahko omogoči, da se na boljši način lotimo reševanja težavnih in resnih položajev, da jih opazimo hitreje in da se pri tem mi in naši sodelavci ali družina počutimo bolje in živimo bolj kakovostno življenje.

FormaNatura

Matjaž Košir

Pridobjena znanja kot tudi veščine je potrebno uporabljati v praksi. Ker jih večinoma ne se pridoljeno znanje zaradi neuporabe počasi izgubi. Za doseganje boljših rezutatov pri športu, delu, oziroma vseh naših aktivnostih se morajo aktivirati naši notranji potenciali, ki se jih velikokrat ne zavedamo. Ravno pri odkrivanju naših potencialov v veliki meri pripomore proces coachinga.

Coaching izvira iz športa. Njegov začetnik je Timothy Gallway, trener tenisa, ki je ugotovil, da so rezultati boljši, če njegov varovanec sam najde način za racionalno in efektivno izvedbo določenega giba – ko si varovanec sam predstavlja kako izvesti le tega, doseže boljše rezultate.

Coaching je nenehen proces, ki ljudem, športnikom, zaposlenim pomaga doseči izjemne rezultate v njihovem življenju, karieri, podjetjih in organizacijah. Skozi proces coachinga klienti poglobijo svoje učenje, povečajo svojo uspešnost in izboljšajo kvaliteto svojega življenja. Je metoda, ki omogoča poglobitev zavedanja znanja in veščin za doseganje dolgoročnih ciljev posameznika. S to metodo se ugotavlja, kako priti do zastavljenega cilja, oziroma kako izvesti zastavljene modifikacije, če rezultati niso zadovoljivi. Glavni namen je tako izboljšati  uspešnost posameznika in njiegov odnos do aktivnosti, ki jo izvaja in s tem prebuditi svoj potencial. S to metodo posameznika ne učimo, temveč mu pomagamo, da se uči in krepi sam svojo osebnostno rast.

Coaching nam lahko pomaga na številnih področjih:

• pomaga upravljati s časom in stresom, ki je pogost spremljevalec posameznika,
• izboljša motivacijo,
• pomaga izgubiti tremo,
• dvigne koncentracijo,
• dvigne samopodobo,
• pomaga poiskati skrite potenciale in kompetence posameznika. 

Kot vidimo, je coaching zahteven proces, ki zahteva od obeh udeležencev veliko aktivnosti. Toda le z dobro izvedenim procesom coachinga bomo dosegli, da bodo posamezniki dosegali boljše rezultate, se bodo razvijali ter pridobivali zahtevane kompetence. Uspešno izveden proces pozitivno vpliva tako na klienta kot tudi »coacha«, ki skupaj profesionalno in osebnostno rasteta.

Literatura:

Študijski materiali IPSA, 2006 – 2010

Coaching for performance, John Whitmore, Hodder & Stoughton General Division, 2006

FormaNatura

Matjaž Košir

Depresija je bolezen, za katero je značilna dolgotrajna žalost, izguba zanimanja za raznorazne dejavnosti, pomanjkanje energije, občutek tesnobe, zmanjšana zmožnost koncentracije, nemir, izguba lastne vrednosti kot tudi brezup. Zelo huda, skrajna, oblika depresje lahko vodi tudi v samopoškodbe in ne nazadnje smrt.

Mnogokrat depresije prizadeti ne prepoznajo ter polsedično tudi ne iščejo nobene pomoči. Simptomi depresije se namreč lahko med seboj prepletajo in se lahko kažejo v mislih, na telesnem nivoju, v vedenju in čustvovanju. Depresija je pogosta motnja razpoloženja, ki jo lahko zdravimo. Vzroki za depresijo so različni in nanjo vpliva več dejavnikov kot na primer dednost, izkušnje posameznika kot tudi samo okolja.

Poleg zdravljenja z antidepresivi je za obvladovanje depresije primerna tudi psihoterapija. Pri psihoterapiji se osredotočimo predvsem na tista osebnostna in življenjska prepričanja, ki oblikujejo način življenja, in oblikujejo kakovost medosebnih odnosov. Spopademo se s tistimi osebnostnimi lastnostmi, ki od posameznika zahtevajo preveliko zahtevnost do sebe, so zelo storilnostno naravnani, ustrežljivi do drugih in preveč samokritični. Ob tem se pojavi tudi umik iz socialnega okolja, kontaktov in neprestano razmišljanje o vzrokih za depresijo.

Za zdravljenje depresije je pomembna ponovna motivacija prizadetega k aktivnostim, ki jih je rad počel tudi, ko nima motiva. Pomagati mu moramo, da vztraja tudi v kolikor tega ne želi početi. Pri premagovanju depresije je zelo koristna redna telesna dejavnost kakršnekoli oblike, naj si bo to bodisi hoja, tek, kolesarjenje, plavane ipd. Telesna aktivnost namreč izboljša kemično ravnotežje in zato deluje kot zdravilo za psihične tegobe. Redna telesna vadba je zelo velika naložba v zdravje, tudi v psihično in se vrača z večjo kvaliteto življenja, boljšim razpoloženjem in tudi zmanjšuje možnost za nastanek depresije.

Literatura:

Servan – Schreiber, D. (2010). Ozdravim depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize. Kranj: Zložba Ganeš

Tomori, M. in Ziherl, S. (1999). Psihiatrija. Ljubljana: Založba Littera picta

FormaNatura

Matjaž Košir

V resnici se dogaja to, da sploh ne opazimo kaj se dogaja okoli nas. Mislimo zgolj na stvari ki jih moramo narediti, in te, čim hitreje. Komajda opazimo, ali pa sploh ne, spremembo okolice, njeno lepoto, blišč snega v odboju zimskega sonca ter njegovo škripanje pod čevlji zgolj bežno zaznamo.

To se dogaja ker nas vodi tako imenovani “avtomatski pilot”. Ta je prisoten večino časa, ko opravljamo stvari v katere smo zatopljeni, se velikokrat ponavljajo in so tako rekoč naše navade. Tovrstna rutina nam omogoča, da tudi dokaj zapletene stvari opravimo brez večjih težav. Tudi avtomatski pilot, ki je koristen, lahko z leti postane velika težava saj čedalje več nadzora prepuščamo njemu. Enako se dogaja tudi z našimi mislimi. Navade sprožajo misli, ki v nadaljevanju sprožajo še več misli in te preraščajo v še več misli. Še predno se zavemo, se lahko iz globine našega uma pojavijo napetosti, žalost ter strahovi ki nas popolnoma preplavijo. Tudi, če si želimo izstopiti iz tega kroga zavestno, in se trudimo, je velikokrat še težje. Počasi se znajdemo pod močnim stresom, kronično nezadovoljni in večino časa izčrpani.

Iz tovrsnega »primeža« lahko počasi izstopimo, če se začnemo zavedati pri katerih dejavnostih nas avtomatski pilot vodi. To naredimo tako da spišemo seznam teh dejavnosti in se počasi med njihovim opravljanjem pričnemo zavedati svojih občutkov ter senzacij, pri čemer pa jih ne analiziramo in preučujemo – to je značilnost avtomatskega pilota. Na tovrsten način postajamo vedno bolj čuječni. Zavedamo se danega trenutka in počutje se prične s časoma spreminjati. Za to je potrebno nekaj vaje in vztrajnost je na koncu poplačana.

Če se vrnem na začetek tega članka – predlagam, da se ozremo okoli sebe in izstopimo iz avtomatskega pilota. Pričnimo se zavedati okolice, trenutne beline, ki nas obdaja in se temu prepustimo ter vse to zgolj čuječno opazujemo. Zelo hitro se bo naše počutje izboljšalo, z rednim prakticiranjem čuječnosti  pa se bomo tudi otresli stresa, strahu in žalosti. To je želja nas vseh.

Nekaj dejavnosti, ki jih lahko opazujemo v prihodnjih dneh in ne več počnemo v avtomatskem pilotu:

• Hranjenje,
• umivanje zob,
• pitje čaja in kave,
• sprehod v naravi,
• hoja po mestu,
• vožnja avtomobila,
• poslušanje glasbe.

Literatura

Mark Williams in Danny Penman (2015). Čuječnost, Kako najti mir v ponorelem svetu, Tržič: Učila international, založba d.o.o.,

FormaNatura

Matjaž Košir

Naš odrasli del se sicer zaveda, da je dobro biti redno aktiven, med tem ko se del nas – pravimo mu tudi “otroški” del, oprijema razno raznih izgovorov v izogib soočenju s telesno aktivnostjo.

Brez motivacije se lahko hitro dogodi da postanemo nezadovoljni, preplašeni, zaskrbljeni ter malodušni. zgodi se lahko tudi da upade samospoštovanje. Da se lažje izognemu navedenemu, je dobro vedeti, iz katerih virov lahko črpamo svojo motivacijo.  Viri motivacije so lahko štirje, in sicer vi sami, družba, čustveni mentor in pa okolje samo. v nadaljevanju so posamezno opisani.

1. Vi sami – vedenje, misli, veselje

VI SAMI, ste lahko največji vir motivacije. Dosežete jo lahko s pozitivnim razmišljanjem. Misli so namreč najpomembnejši vir motivacije. Govorimo predvsem o pozitivnih mislih, ki ne vsebujejo besede “ne”. Usmerjeni moramo biti pozitivno pri čemer pa nam pomagajo različne tehnike kot so motivacijske trditve, miselne igre, miselne podobe, postavljanje ciljev, ipd.

2. Dobri prijatelji, družina in sodelavci
V kolikor potrebujemo zunanjo pomoč, ko naletimo na oviro, nas najbolj demotivira, če ugotovimo, da smo sami in nimamo nikogar na katerega bi se lahko obrnili. Zato je pomembno, da je takrat v naši bližini nekdo, ki nas v takšnih situacijah lahko motivira. Velikokrat je dovolj že samo če nas posluša, nam poda različne predloge, lahko pa nas tudi usmerja z vprašanji in nas pripelje do željenega cilja, to je da se motiviramo.

3. Čustveni mentor (resnična ali izmišljena oseba)

To je lahko oseba, ki nam v življenju veliko pomeni in nam že misel na to osebo povzroči, da začutimo njeno motiviranost, ki prenese tudi na nas. Čustveni mentor je lahko tako resnična oseba kot tudi izmišljena, virtualna oseba. Najpomembneše je, da ob misli na njo začutimo pozitivno energijo s čimer lažje posledično motiviramo tudi sebe.

4. Okolje (zrak, svetloba, zvoki, ipd.).: Okolje v katerem živimo mora biti zdravo, spodbudno. Ne sme nas izčrpavati. Blagodejno, pozitivno okolje znatno izboljša počutje in dvigne energijo. Postanemo bolj aktivni ter bolj motivirani za premagovanje preprek.

V večini zadostuje le eden od zgoraj naštetih virov. Lahko jih poimenujemo “naši pozitivni viri”. V nas samih se skriva veliko tovrstnih motivacijskih virov, ki jih moramo odkriti in jih uporabit v različnih življenjskih situacijah. Če ne znamo sami poiskati pozitivnih virov nam pri iskanju le teh lahko pomaga tudi oseba podkrepljena s strokovnim znanjem.

Literatura

Ian Stewart in Vann Joines, august 2014, Ta Today. Hendrie Weisinger, Ph. d.: Emotional Intelligence at work: The Untapped Edge for Success, 1998.

FormaNatura

Matjaž Košir